Back to the Central Indexing Page
YOU CAN BUY THIS BOOK HERE (consider it a donation)A shoutout - to my own project, which I co-run as of April 12, 2021.
Leta 1848 avtorirala
Karl Marx in Friedrich Engels.
Leta 2021 prevedla
Lesley Zore - they/them, she/her, ze/zer (ona).
KOMUNISTIČNI MANIFEST
MANIFEST KOMUNISTIČNE PARTIJE
Manifest komunistične partije, poznan tudi kot Komunistični Manifest, je nemška KP objavila 21. februarja l. 1848. Po njenem naročilu sta ga napisala Karl Marx in Friedrich Engels.
Manifest je povsem kompatibilen z Lesleyismom, v kolikor seveda pravilno razumemo terminologijo in upoštevamo, da je pod državo Proletariata lahko razumljena vladavina Proletariata - teorija države je stoletje in pol nazaj imela drugačen pomen in drugačno terminologijo.
Po Evropi se sprehaja labirint - labirint komunizma. Sile starega reda Evrope so se združile v Sveto Alianso, le da bi izgnale ta labirint: Papež in Car, Metternich in Guizot, Francoski radikalci in Nemška tajna policija.
Kje je stranka v opoziciji, ki je niso sovragi na oblasti razglasili za komunistično? Kje je opozicija, ki se ne otepa tovrstnih očitkov, jih ne vrača, v tekmi z bolj uspešnimi strankami v opoziciji, kot tudi s tistimi na oblasti?
Iz tega dejstva lahko izpeljemo dva zaključka:
1. Vse Evropske sile priznavajo komunizem za silovito gibanje.
2. Čas je, da komunisti javno, pred vsem svetom, razglasijo svoje poglede, namene in politična nagnjenja; v imenu tega naj se s pravljico tako strašljivega komunizma spoprime sama Komunistična Partija.
Tako so se komunisti vsega sveta sestali v Londonu in spisali nadaljnji manifest, da bi le bil le-ta objavljen v angleškem, francoskem, nemškem, italijanskem, flemskem in danskem jeziku.
Zgodovina vseh dosedanjih družb je zgodovina razrednega boja.
Svobodnjaki in sužnji, patriciji in plebejci, gospoda in hlapci, ceharji in pomočniki; poenostavljeno vladajoči in vladani. Vedno so si stali v nasprotju in bili zdaj neprekinjeno, zdaj zakrito vojno; vojno, ki se je še vsakič končala ali v nastanku nove, revolucionarne družbe, ali v uničenju vseh strani.
V zgodnji zgodovini so bile družbe že razporejene v zapletene sisteme redov in razredov, nastale skozi mnoge razslojujoče spremembe družbenega položaja. V Staremu Rimu imamo patricije, viteze, plebejce, sužnje; v srednjemu veku fevdalce, vazale, cehovske mojstre, pomočnike, vajence, majhne kmete; znotraj vsega tega podrazrede.
Moderna buržoazna družba, izhajajoča iz ruševin fevdalizma, ni odpravila razrednih nasprotij. Pravzaprav je ustvarila nove razrede, nove oblike zatiranja, nove načine trpljenja, da bi zapolnila vrzeli, ki jih je ustvaril prehod v novo družbo.
Naša era, era buržoazije, ima eno posebno lastnost: razredne odnose je precej poenostavila. Družba se vedno bolj in bolj lomi v dva sovražna tabora, v dva razreda, ki se venomer tepeta: Buržoazijo in Proletariat.
Iz hlapčevstva so nastali zametki mest; iz teh srednjeveških centrov, prvih elementov meščanstva, se je razvila Buržoazija.
Odkritje Amerike in obplutje Rta dobrega upanja sta pripravili novo zemljo za vedno bolj lačno meščanstvo, lačno širitve lastnega vpliva. Vzhodno-indijska in Kitajska trgovina, kolonizacija Amerike, izmenjava s kolonijami in povečanje pretoka dobrin so podali menjavi, navigaciji, industriji podporo, kot nikoli poprej; to je precej spodbudilo meščanski revolucionarni element, rušilno silo v že tako razpadajoči fevdalni družbi.
Sistem industrije, ki ga je poznal fevdalizem, zaradi monopola cehov ni bil dovolj hitro rastoč, da bi zadovoljil rastoče potrebe novih in razvijajočih se trgov. Nastane sistem manufakture. Cehovski mojstri so bili odrinjeni na stran; na njihovem mestu so se znašli člani manufaktur. Ob tem se je ločitev dela po cehih razblinila; nadomestila jo je delitev dela znotraj posamezne delavnice, znotraj samega delovnega mesta.
Hkrati je trgovina še kar naraščala in z njo se niti manufaktura ni več ujemala. V kritičnem trenutku je nastopila avtomatizacija in stroji so obnovili industrialno proizvodnjo. Manufakturo je zamenjala velika, moderna industrija; srednje-razredne upravljavce manufatur so zamenjali proizvodnji milijonarji - vodje industrijskih vojsk: sodobna buržoazija.
Sodobna industrija je ustanovila svetovno trgovino, ki jo je omogočilo odkritje Amerike. Ta trgovina je podala nezaslišan razvoj menjavi, navigaciji, kopenski komunikaciji. Ta razvoj je po svoje odgovoril na razvoj industrije; v skladu z razvojem industrije, menjave, navigacije, železnic, se je razvila tudi Buržoazija, povečala svoj kapital in odmaknila v ozadje vsak postaran razred, ki je preostal iz srednjega veka.
Tako vidimo, kako je sama sodobna Buržoazija rezultat dolgega toka razvoja: seznama revolucij načina produkcije in menjave.
Vsak korak v razvoju Buržoazije je spremljal napredek imenovanega razreda v političnem okolju. Buržoazija je bila sama podložna fevdalni gospodi; oborožena in suverena združba v srednjeveški komuni; nekje samostojna mestna republika (kakor jih je najti v Italiji ali v Nemčiji); spet drugje davkoplačevalski "tretji stan" monarhije (gl. Francijo); kasneje, v obdobju manufakture, je služila ali pol-fevdalni ali absolutistični družbi kot protiutež plemstvu in se kot temelj velikih kraljestev z ustanovitvijo sodobne industrije in svetovnega trga povzpela na oblast v sodobni Državi Predstavništev, to je, zavladala je v obliki lastnega strukturiranega razreda. Izvršilna oblast sodobne državne tvorbe ni nič drugega kot komite za urejanje zadev celotne Buržoazije.
Buržoazija je zgodovinsko rečeno igrala najbolj revolucionarno vlogo.
Buržoazija, je, kjer je prišla na oblast, končala vse fevdalne, patriarhalne, "idilične" odnose. Neusmiljeno je raztrgala zmešnjavo fevdalnih zavez, ki so vsakogar vezali k "naravno nadrejenemu" in med Človekom in njegovim samo-interesom pustila le denar. V ledeni vodi egoističnega preračunavanja je utopila nebeško ekstazo verskih krikov, viteškega navdušenja, brezbrižnega sentimentalizma. Osebno vrednost je spremenila v menjalno enoto in namesto številnih neodtujljivih zakupljenih svoboščin postavila eno samo pravico: Svobodno Trgovino. Z eno besedo, izkoriščanje omiljeno z verskim opijem in političnimi iluzijami, je nadomestila odkrita in napadalna eksploatacija.
Buržoazija je vsaki profesiji odvzela svetniški sij, ne glede na svetost in čaščenje, ki so ga nekateri poklici do takrat uživali. Zdravnika, odvetnika, duhovnika, pesnika, znanstvenika, je spremenila v mezdne sužnje.
Buržoazija je sami družini iztrgala sentimentalno vlogo, družino zreducirala v sistem denarnih odnosov.
Buržoazija je razkrila, kako je agresivni prikaz moči v srednjem veku, ki ga revolucionarji tako obožujejo, našel svoje dopolnilo z najbolj lenim slojem. Prva je prikazala, kaj lahko človekova dejavnost ustvari. Dokončala je čudesa, ki daleč presegajo piramide v Egiptu, rimske akvadukte in gotske katedrale; odposlala je odprave, ki kar zasenčijo vse eksoduse Nacij in Križarskih vojn.
Buržoazija ne bi obstala, ne da bi stalno revolucionalizirala orodja proizvodnje, z njimi odnose proizvodnje in s tem odnose v vsej družbi. Ohranitev spremenjenega načina proizvodnje je bila v nasprotju s tem ključna za ohranitev takratnih razrednih razmer. Stalno spreminjanje proizvodnje, nemoteno spreminjanje vseh razrednih razmer, večna negotovost in agitacija ločita ero Buržoazije od preteklih obdobij. Vsi določeni, zamrznjeni odnosi, s svojim številom antičnih in zastaranih predsodkov in mnenj, so tako odpravljeni; novo-oblikovana razmerja prav tako zastarajo, predno bi se lahko utrdila. Vse, kar je trdno, se stali v zrak; vse kar je sveto je nujno oskruniti, in Človek je nazadnje z vsemi svojimi treznimi čuti prisiljen spogledati se z resničnimi razmerami svojega življenja in z njegovimi odnosi z lastno vrsto.
Potreba vedno rastočega in razvijajočega se trga lovi Buržoazijo vsepovprek. Zato se ji je nujno zariti v vse, naseliti na vsaki celini, ustanoviti veze povsod.
Buržoazija je skozi svoje izkoriščanje svetovnega trga pridala proizvodnji in porabi v vsaki deželi svetovljanski pečat. Obsežnemu žalovanju sil Reakcije navkljub je izpod koles industrije sestavila narodna tla, na katerih zdaj stoji. Vse državne industrije starega reda so bile uničene ali so vse bolj izničene iz dneva v dan. Nadomeščajo jih nove industrije, vpeljava katerih postaja vprašanje življenja in smrti za vse "civilizirane" narode, industrije ki nič več ne obdelujejo lokalno pridobljenih surovin, temveč zadnje uvozijo iz njim daljnih dežel; industrija, ki proizvaja ne le za porabo doma, temveč tudi v vsaki polobli tega sveta. Na mestu preteklih potreb, ki jih je zadovoljevala samozadostna družba, so nastale nove zahteve, za njihovo zadovoljitev so bili ob tem uvoženi proizvodi oddaljenih dežel in podnebij. Kjer je bilo še pred desetletji, kvečjemu stoletji, najti nacionalno osamitev in samozadostnost, so zdaj razmerja vseh smeri: splošna medsebojna odvisnost trgov in narodov; tako v materialni, kot v intelektualni proizvodnji. Intelektualne stvaritve posamičnih narodov so postale skupna lastnina. Narodna enoličnost in zaprtost postajata vedno bolj nemogoča, in iz številnih nacionalnih in lokalnih literatur nastaja svetovna književnost.
Buržoazija s hitrim izboljšanjem vseh instrumentov produkcije, z neverjetno uporabnostjo sredstev komunikacije privlači vse, še najbolj "barbarske", narode v civilizacijo. Ceneno blago je topništvo, s katerim zdrobi vse Kitajske zidove, s katerim prisili najostrejše, najbolj odločne "barbare", sovražne vsemu tujemu, v predajo in komodifikacijo. V prilagoditev buržujskemu načinu proizvodnje prepriča vse narode na bolečemu pragu izumrtja; prisili jih v vpeljavo tega, kar razglaša za civilizacijo, v jedro svojega bistva; to je, vsak narod naj sam postane buržusjki. Krajše; Buržoazija ustvari svet po svoji lastni volji, svet same sebe.
Buržoazija je državo podredila vladavini mest. Ustvarila je metropole, povečala urbano prebivalstvo, končno rešila veliko večino prebivalstva iz trpinčenja na podeželju. Nadalje, tako kot je napravila deželo odvisno od mest, je vklenila "barbarske" in "pol-barbarske" države v odvisnost od naprednih dežel, narode kmetov v odvisnost od narodov buržoazije; Vzhod v odvisnost od Zahoda.
Buržoazija vedno bolj odpravlja razdrobljeno delitev prebivalstva, sredstev proizvodnje, lastnine. Zaostrila je zgostitev prebivalstva, centralizirala sredstva proizvodnje in ustvarila koncentrat lastnine v rokah manjšine. Nujna posledica tega je bila politična centralizacija. Neodvisne ali komaj povezane province z različnimi interesi, zakoni, vladami in načini obdavčenja - en zakonik, en razredni interes, ena meja, ena carina.
Buržoazija je znotraj svoje komaj stoletne vladavine ustvarila veličastnejše in bolj zastrašujoče sile proizvodnje kot so vse generacije pred njo skupaj. Podjarmljenje sil Narave Človeku, stroji, uporaba kemije v industriji in v kmetijstvu, parniki, železnice, telegrafija, čiščenje celotnih celin za rastlinje, izgradnja vodne kanalizacije; celotna prebivalstva so se pojavila kot iz tal - v katerem stoletju preteklosti je obstajal vsaj občutek tako velikanskih proizvodnih sil, ki počivajo v naročju dela današnje družbe?
Vidimo torej: sredstva produkcije in menjave, na osnovi katerih se je zgradila Buržoazija, so nastale v fevdalizmu. Na neki stopnji njihovega razvoja so razmere, pod katerimi je delovala fevdalna družba, fevdalna organizacija kmetijstva in manufakture, z eno besedo, fevdalne razmere lastnine, postale neskladne s stopnjo razvoja proizvodnih sil; bile so le še okovi napredku. Takšna družba se je morala razpočiti in razpočila se tudi je.
Na mesto te fevdalne družbe je stopilo svobodno tekmovanje z roko v roki s spremenljivimi se družbenimi in političnimi temelji in ob tem seveda politični porast buržujskega razreda.
Podobno gibanje nastaja pred našimi očmi. Sodobna družba Buržoazije, s svojimi razmerji proizvodnje, menjave in lastnine, družba ki je nakopičila tako veliko sredstev proizvodnje in menjave, je kot čarodej ki je izgubil nadzor nad močmi zlega sveta, ki ga je bil priklical s svojimi uroki. Za mnoge je zadnje desetletje industrijskih in tržnih razmer preprosto zgodba o uporu proizvodnih sil proti sodobnim razmeram proizvodnje, proti razmeram lastnine, ki so v obliki razmer pogoj za obstoj Buržoazije in njenega gospostva. Dovolj je omeniti gospodarsko krizo, ki s svojim rednim povratkom pušča obstoj vse Buržoazije in njene družbe na robu, vsakič bolj zaskrbljujoče. V takšni krizi se velik del ne le obstoječih proizvodov, ampak tudi do tedaj ustvarjenih proizvodnih sil, sesuje. V teh krizah nastane epidemija, ki bi v vseh prejšnjih obdobjih izpadla kot absurd - epidemija preko-proizvodnje. Družba se za trenutek znova znajde v obdobju "barbarstva"; to je obdobje, ki se kaže, kot da bi lakota, kot bi splošna vojna uničenja, pretrgala verigo dovoza; industrija in trg sta kot uničena, ampak - zakaj? Zato ker je "civilizacije" preveč, ker je ponudbe preveč, preveč industrije, preveč trgovine. Sile proizvodnje, sicer na voljo družbi, nič več ne razvijajo razmer družbe Buržoazije; nasprotno - sile proizvodnje postanejo premočne za dane razmere, ki jim kujejo tempo dela: takoj, ko sile proizvodnje ta tempo prestopijo, raztopijo v nered vso buržoazno družbo in ogrožajo obstoj vse buržujske lastnine. Razmere buržusjke družbe so preozke, da bi obdelale nastalo bogastvo. In kako se buržoazija spoprime z dano težavo? Na eni strani z namernim uničenjem dela proizvodnih sil; na drugi strani z izhodom v nove trge in večjim izkoriščanjem starih. Z izgradnjo poti do bolj ekstenzivnega in bolj uničujočega kolapsa in z uničenjem sredstev za ublažitev krize.
Orožje, s katerim je Buržoazija spodkopala fevdalizem v sončni prah, se je zdaj obrnilo proti Buržoaziji sami.
Ne le, da je Buržoazija ustvarila orožje, ki jo peljejo v smrt; na ta svet je priklicala tudi ljudi, ki naj se z njim borijo - sodobni delavski razred: proletarce.
V skladu s tem, ko nastaja Buržoazija (tj. Kapital), se razvija tudi Proletariat - sodobni delavski razred: razred delavcev, ki preživijo le, če si najdejo službo; ki najdejo službo le, če njihovo delo ustvarja Kapital. Ti delavci, ki se ceneno prodajajo, so blago, tako kot vsako ostalo tržno sredstvo in so posledično tarča vsake nove muhe tekmecev, vsake nove spremembe v trgu dela in proizvodnje.
Delo Proletariata je, zahvaljujoč uporabi strojev in specializaciji, izgubilo ves osebni pečat in posledično vsak užitek. Delavec je dandanes le podaljšek stroja in od njega se pričakuje edinole najbolj preproste, monotone in najlažje pridobljene spretnosti. Posledično je cena proizvodnje na delavca omejena, skoraj povsem, s sredstvi namenjenimi preživetju, ki jih tako ali drugače potrebuje za vzdrževanje in razvoj njegove - človeške - rase. Ampak cena blaga, in zatorej dela, je enaka ceni proizvodnje. Sorazmerno vidimo, da s porastom nelagodnosti dela pade tudi plačilo za omenjeno delo. Prav tako plačilo delavca raste z rastjo privlačnosti dela. Še več; s porastom uporabe strojev in z razdelitvijo vlog na delovnem mestu, se še poveča naloženo delo - ali z daljšanjem delovnega dne, s povečanjem dela pridobljenega v danem času, povečanjem hitrosti strojev, itd.
Sodobna industrija je spremenila majhne delavnice Patriarha v velike tovarne Buržuja. Mase delavcev, nagnetene v tovarni, so kakor vojske. Kot plačanci industrijske armije so soočeni z ukazi popolne hierarhije oficirjev in stotnikov. Niso le sužnji Buržoazije in njene Države; vsak dan v tednu in vsako uro vsakega dne jih verižijo tudi stroji: z nadzorniki in najbolj od vsega s poslovodji samimi. Bolj kot ta despotizem razglaša dobiček za svoj končni cilj, bolj kot je neusmiljen, bolj je tudi sovražen in bolj je žaljiv do Proletariata.
Manj spretnosti in prikaza moči, kot je potrebnega v ročnem delu (oz. bolj kot se industrija razvije), bližje si je zastopanje moških in žensk. Razlike v starosti in telesnem spolu izgubijo ves družbeni pomen ali resničnost za sam delavski razred. Vsi so instrumenti dela, dražji ali cenejši, glede na starost in telesni spol.
Nič manj ni izkoriščanje delavca iz strani lastnika manufakture izkoriščevalsko, kakor je tisto, ki mu ga namenijo ostali deli Buržoazije; posestnik, trgovec, itd.
Nižja plast srednjega razreda - majhni trgovci, lastniki trgovinic, upokojeni trgovci, rokodelci in kmetje - s časom postaja Proletariat, delno, ker se zaslužek te plasti ne more kosati s sodobno industrijo, ki jo izpodriva, in delno, ker njihov način proizvodnje ni primerljiv z novimi načini ustvarjanja. Tako vsi razredi pretekle družbe postajajo Proletariat.
Proletariat ob tem prehaja različne stopnje razvoja. Že v samem začetku, ob rojstvu, prične svoje boje z Buržoazijo. Najprvo z njo tekmujejo posamični delavci, nato delavstvo posamične tovarne, nato delavci nekega sektorja v posamezni regiji, vsi proti posameznemu buržuju, ki jih izkorišča. Svojih napadov še ne usmerijo proti buržujskim razmeram proizvodnje, ampak proti instrumentom samim; napadejo skladišča uvoženih izdelkov, ki spodkopavajo vrednost njihovega dela, onesposabljajo in drobijo stroje, zažigajo tovarne; s silo poskušajo obnoviti položaj, ki so ga imeli kot delavci v srednjem veku.
V tej stopnji delavci ustvarijo vrsto nekoherentne množice, raztrosene vsepovprek po državi, razlomljene glede na tekmovalnost med njihovimi podjetji. V kolikor se kje združijo v trda aktivistična telesa, to ni posledica njihove lastnega sindikata, ampak je iniciativa Buržoazije, ki je kot razred pripravljena in sposobna ves Proletariat premakniti v nered, da bi dosegla svoje politične cilje. Na tej ravni se, torej, proleti ne borijo proti svojim razrednim sovražnikom, ampak proti sovražnikom svojih sovražnikov: s preživelimi ostanki absolutne monarhije - s posestniki, z ne-industrijskimi buržuji, z malomeščanstvom. Vsaka zmaga v danem obdobju je zmaga v prid Buržoazije.
Z razvojem industrije se Proletariat ne poveča le v številu; njegove mase so tudi bolj skoncentrirane, so močnejše: to moč tudi bolje začutijo. Razni interesi in razmere življenja znotraj položajev Proletariata so bolj in bolj enakovredni, medtem ko mašinerija izniči vse razlike v obliki dela in večinoma zmanjša plače. Rastoča tekma znotraj Buržoazije in posledična finančna kriza napravita plače še bolj nestabilne. Izboljšanje strojev, vedno bolj razvijajočih se, napravi življenje delavcev vse bolj prekarno. Trki med posamičnimi delavci in buržuji imajo vedno ostrejši razredni značaj. Takrat se v boju protu Buržoaziji delavci začnejo združevati v tako imenovane Sindikate; povežejo se, da bi ohranili raven plač, ustanovijo stalne združbe, da bi za posamezne upore vnaprej pripravili logistiko in predstavili primerne zahteve. Tu in tam razredna nasprotja preidejo v izgrede.
Vsake toliko delavci dosežejo svoje, a le začasno. Resnični sadeži njihovega boja ne ležijo v takojšnjem rezultatu, ampak v vedno večji in močnejši zvezi Sindikatov. Tej zvezi pomaga izboljšanje sredstev komunikacije, nastalih znotraj sodobne industrije; ta komunikacija poveže delavce med seboj. Prav ta povezljivost je bila potrebna za centralizacijo številnih lokalnih gibanj, vseh iste vrste, v en interno-državni boj med razredi. Ampak vsak razredni boj je tudi političen. In omenjeni sindikat, kot razloženo, potrebuje le nekaj let, da doseže, za kar so meščani pred tem porabili stoletja.
Takšno organizacijo Proletariata v jasen razred in posledično v stranko znotraj političnega odločanja vedno znova spodbuja tekmovanje med delavci samimi. A nikoli ne umre zares; vsakič postane ta organizacija le močnejša, trša, mogočnejša. Skozi zlorabo razpok znotraj razreda Buržoazije omogoči zakonodajno priznanje interesov delavskega razreda. Primer takšnega uspeha je omejitev delovnega dne na deset ur v Angliji.
Splošno so trki med razredi stare družbe s časom pot razvoja Proletariata. Buržoazija se znajde pomešana v večni boj. Najprvo se bori z Aristokracijo; kasneje sama s seboj, saj deli nje same postanejo nasprotni napredku industrije. V vseh teh bojih je njena naloga dobiti na svojo stran Proletariat; njega vpraša za pomoč, njega pripelje v politični Kolosej. Buržoazija s tem zalaga Proletariat z lastnimi elementi politične in splošne izobrazbe, z drugimi besedami, Proletariat nagradi z orožjem, ki ga bo ta kasneje uporabil proti svojim nadrejenim.
Nadalje so, kot smo že prikazali, ali celotni deli vladajočega razreda potisnjeni v Proletariat, ali jim je takšna degradacija vsaj zagrožena. Ta ponižana Buržoazija širi znotraj Proletariata sveže ideje razsvetljenstva in napredka.
Končno se v času, ko se razredni boj bliža odločilni uri, postopek razpada znotraj vladajoče elite in vse postarane družbe pospeši in prelevi v nasilen, sumničavo agresiven proces. Deli stare družbe se odlomijo od Buržoazije in se pridružijo revolucionarnemu razredu, razredu, ki bo narekoval prihodnost. Prav tako, kot je v času meščanskih revolucij del plemstva prešel na tabor Buržoazije, tako zdaj del le-te sodeluje s Proletariatom, posebno del buržoaznih ideologov, ki so se povzpeli do razumevanja vsega teoretičnega gibanja znotraj zgodovinskega napredka družbe.
Izmed vseh razredov, ki se danes borijo za preživetje, je Proletariat najbolj revolucionaren. Ostali razredi s časom izginjajo in se raztapljajo v sodobni industriji; le Proletariat je sam v sebi poseben, osnoven in nujen proizvod.
Nižji srednji razred - majhni proizvajalci, preprodajalci, umetniki, kmetje - vsi se upirajo Buržoaziji, da bi se skupaj z delom svojih razredov izognili uničenju, da bi se izognili iztrebljanju. S tem niso revolucionarni, so konzervativni. Še več; reakcionarni so, saj skušajo obrniti tok zgodovine. Če so po naključju revolucionarni, je to le znotraj konteksta njihovega prehoda v Proletariat. Nižji srednji razred tako ne brani svojih sedanjih, marveč prihodnje interese; svoje lastne principe razblinja, da bi se predstavil kot - in postal - del proletariata.
"Nevarni razred", lumpenproletariat, družbeno zlo, tista neslavna gnijoča množica, izrezana iz najnižjega sloja pretekle družbe, se vsake toliko vključi v revolucionarne aktivnosti zaradi pritiska Proletariata nanje; temu navkljub je lumpenproletariat zaradi bivanjskih okoliščin največkrat le podkupljen instrument sil Reakcije.
Življenjske razmere preteklosti so znotraj Proletariata mrtve. Proletarec je brez lastnine; njegov odnos z ženo in otroci nima nič več opraviti z vezmi znotraj buržoazne družine; sodobno industrialno delo, sodobna podjarmenost Kapitalu (tako v Angliji kot v Franciji, Ameriki, ali v Nemčiji), je proletarcu odvzela vsakršno sled narodnega karakterja. Zakon, morala in vera - to je njemu njemu le nekaj med mnogimi buržujski predsodki in litanijami, za katerimi preži prav toliko interesov Buržoazije.
Vsi predhodnji razredi so s prevzemom oblasti skušali le ohraniti položaj, ki so ga pridobili v Revoluciji; to oblast so uveljavili z vsesplošno apropriacijo. Proletarci tako ne morejo postati lastniki proizvodnih sil družbe, razen z uničenjem lastne preteklosti apropriacije. Nimajo nič, kar bi varovali ali utrjevali; njihova naloga je uničiti vse pretekle varovalke in sile obrambe zasebne lastnine.
Zgodovinsko: vse dosedanje spremembe so bile gibanja manjšin, ali vsaj rezultat njihovih interesov. Proletarsko gibanje je v nasprotju s tem samozavedno, samostojno gibanje strašljive večine in je v interesu vseh. Proletariat, najnižji sloj današnje družbe, se ne more pomešati med oblastnike, ne more se povzpeti, ne da bi s seboj vrgel v zrak ves nadrejeni razred uradniško sprejete družbene ureditve družbe Buržoazije.
V splošni razlagi glavnih faz razvoja Proletariata tako ugledamo bolj ali manj prikrito državljansko vojno, ki že dolgo plameni znotraj obstoječe družbe, plameni, dokler ne izbruhne v odkrito revolucijo; takrat bo nasilno uničenje Buržoazije položilo temelje oblasti Proletariata.
Do sedaj je bila vsaka oblika družbe osnovana na antagonizmu zatirajočih in zatiranih. Da je mogoče zatirati nek razred, morajo biti uveljavljene določene razmere; le tako lahko zatiranje vzdrži svoj suženjski pečat. Hlapec se je v času fevdalnega prava povzpel v člana komune, tako kot so se malomeščani v odporu proti jarmu absolutnega prestola razvili v Buržoazijo. Sodobni delavec se, v nasprotju s tem, potaplja globje in globje pod življenjske razmere, nujne za obstoj lastnega razreda. Postane ubožec in uboštvo prične cveteti hitreje kot višje prebivalstvo in splošno bogastvo. S tem postane jasno, da je Buržoazija nepripravljena obstati vladajoči razred v lastni družbi, za kar bi morala omogočiti življenjske razmere za vso družbo. Nepripravljena je vladati, saj ne uspe zagotoviti obstoja sužnju znotraj suženjstva in ker ne uspe preprečiti svojemu sužnju potopa v stanje, ko ga mora hraniti, namesto da bi suženj hranil Buržoazijo. Družba ne more več živeti pod jarmom takšne Buržoazije; z drugimi besedami - obstoj Buržoazije ni več združljiv z obstojem njene lastne družbe.
Osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za obstoj in za širitev buržujskega razreda je najlažje opisati z nastankom in povečanjem Kapitala; pogoj za to je mezdno delo. Mezdno delo obstoji izključno znotraj tekme med delavci. Napredek industrije, ki ga nehote spodbuja Buržoazija, skozi združevanje zapolni vrzel, nastalo skozi tekmovalno osamljenost delavcev; to vrzel napolni z revolucionarno kombinacijo. Razvoj sodobne industrije s tem potegne izpod lastnih stopal temelje na katerih Buržoazija proizvaja in apropriira proizvode. Buržoazija si z vsem, kar ustvari, koplje grob. Njen padec in zmaga Proletariata sta enako neizogibna.
V kakšnem odnosu so Komunisti s Proletariatom?
Komunisti niso lastna stran v smislu nasprotij drugih delavskih taborov.
Nimajo interesov, ločenih od Proletariata kot celote.
Ne določajo lastnih, vodstvenih interesov, ki bi se razlikovali od ciljev Proletariata.
Ne ustanavljajo ločnic, po katerih bi preoblikovali ali soustvarjali Proletarsko gibanje.
Komuniste ločuje od ostalih strank delavskega razreda naslednje: 1. v nacionalnih bojih proletarcev raznih držav skušajo razvozlati in postaviti na vidno mesto skupne interese vsega Proletariata; 2. v raznih stopnjah razvoja, ki jih mora preiti razredni boj, vsakič in povsod predstavljajo interese gibanja v celoti.
Komunisti so potemtakem na eni strani najbolj napreden in odločen odsek Proletariata vsake države; na drugi strani imajo največje teoretično in splošno razumevanje delavske fronte, razmer dela in s tem najčistejšo sliko splošnih uspehov in ciljev proletarskega gibanja.
Namen komunistov je, v svojem bistvu, enak ciljem vseh proletarcev: zgostitev Proletariata v razred, zrušitev Buržoazije in njene prevlade in končno proletarski prevzem politične moči.
Teoretični zaključki komunistov niso nikakor osnovani na idejah ali principih, ki bi jih izumil oz. odkril kakšen naključen zmernež.
Komunisti preprosto interpretirajo trenutne razmere, ki so nastale v že obstoječem razrednem boju, v zgodovinskemu gibanju, ki se odvija pred nami. Uničenje obstoječih lastninskih odnosov ni tako nikakor lastnost, specifična le za komunizem.
Vsi pretekli odnosi z lastnino so bili podjarmljeni zgodovinskim spremembam, ki so sledile spremembam splošnih razmer. Francoska revolucija, npr., je izničila fevdalno last v dobro burž-lastnine.
Lastnost, ki opisuje komunizem, ni uničenje lastnine v splošnem vidiku, temveč uničenje buržujske lastnine. Kakorkoli, sodobna, privatna, burž-lastnina je končen in najbolj izpopolnjen izraz sistema proizvodnje in apropriacije proizvodov, ki je osnovan na razrednih nasprotjih; na elitističnemu izkoriščanju množic.
V tem smislu je teorijo komunistov mogoče skrajšati v en stavek: odprava privatne lastnine. Proti nam, komunistom, mečejo očitke, da želimo odpraviti pravico do pridobitve osebne lastnine kot sadeža Človekovega lastnega dela in ob tem naši nasprotniki trdijo, da je lastnina temelj vse osebne svobode, dejavnosti in suverenosti.
Težko prigarana, samo-zaslužena lastnina! Mislite lastnino pobožnega umetnika in majhnega kmeta, obliko lastnine, starejšo od burž-lastnine? Ni potrebe po njenem uničenju; razvoj industrije jo je že do neke stopnje uničil in jo še uničuje, iz dneva v dan, iz tedna v teden.
Ali mislite sodobno, privatno, buržujsko lastnino?
Potemtakem naj vas vprašam: ali ustvari mezdno delo delavcu samemu kakršnokoli lastnino? Niti malo. Ustvari Kapital, torej obliko lastnine, ki za svoj obstoj izkorišča mezdno delo in ki se ne poveča brez porasta uporabljene delovne sile, ki jo lahko izkoristi. Lastnina je, v svoji sedanji obliki, osnovana na nasprotju Kapitala in mezdnega dela. Oglejmo si obe strani tega antagonizma.
Da je nekdo kapitalist, ni dovolj oseben; potreben je tudi primeren družbeni položaj v proizvodni. Kapital je kolektivni proizvod in lahko nastane le z enotnim delovanjem številnih členov; za zagon Kapitala je potrebno sodelovanje vseh elementov družbe.
Kapital torej ni osebna, je družbena moč.
Ko se, torej, Kapital pretvori v običajno lastnino, v lastnino vseh članov družbe, se privatna lastnina ne pretvori v družbeno. Spremenil se je izključno družbeni karakter lastnine. Karakter je bil izgubljen.
Oglejmo si zdaj nasprotja iz pogleda mezdnega dela.
Povprečna cena mezdnega dela je minimalna plača, tj., količina življenjskih sredstev, ki so absolutno nenadomestljiva, če naj se delavec preživi kot in ostane delavec. Kar potemtakem delavec apropriira skozi svoje delo, komaj zadošča podaljševanju, obnavljanju in reprodukciji samega osnovnega obstoja. Nikakor ne nameravamo uničiti te delavske apropriacije proizvodov; apropriacije ustvarjene za vzdrževanje in obnovo človeškega življenja, ki ne zadošča za akumulacijo, s katero naj ukazuje drugim. Odpraviti želimo le nečastno plat te apropriacije, pod katero delavec živi le, da bi povečal Kapital in sme živeti edinole. dokler to pristoji interesom vladajočega razreda.
V buržoazni družbi je živeti za delo le sredstvo povečanja nastalega dela. V komunistični družbi je nastalo delo v svojem bistvu orodje za širitev, bogatenje, promocijo obstoja delavca.
V družbi Buržoazije tako preteklost narekuje sedanjost; v komunizmu sedanjost vlada preteklosti. V družbi Buržoazije je Kapital samostojen in ima svojo osebnost - ob tem, ko je slehernik od njega odvisen in nima osebnosti.
Prav to uničenje trenutnega stanja imenuje Buržoazija za uničenje osebnosti in svobode! Prav imajo… Uničenje buržoazne osebnosti, buržoazne samostojnosti, buržoazne svobode, je vsekakor naš cilj.
S "svobodo" mislijo, v trenutnih razmerah proizvodnje, na svobodno trgovino, prodajo in nakup.
A če prodaja in nakup izgineta, izgineta tudi svobodna prodaja in nakup… Ves ta govor o svobodnem nakupovanju in prodaji in vsi ostali "pogumni kriki" Buržoazije o svobodi imajo pomen edinole, v kolikor njihove ideale primerjamo z omejenim nakupovanjem in prodajo srednjega veka, s fevdalno trgovino. Njihovi govori nimajo nobenega pomena, kadar so soočeni s komunističnim odpravljanjem prodaje in nakupa, odpravljanjem buržoaznih pogojev proizvodnje in uničenjem Buržoazije same.
Prestraši vas naš namen odpraviti zasebno lastnino. Žal je v vaši družbi privatna lastnina že odpravljena za devet desetin prebivalstva; njen obstoj je resničen le zaradi neobstoja za večino. Žalite nas, da želimo izničiti privatno last, za obstoj katere je nujen ne-obstoj KAKRŠNEKOLI lastnine za veliko večino prebivalstva. Z eno besedo, očitate nam, da želimo odpraviti lastnino Buržujev. Točno tako, prav to je naša namera.
Od takrat, ko ne more delo postati niti kapital, niti najemnina, niti družbena moč, ki bi jo lahko monopolizirali - od trenutka, ko posamična lastnina ne more več postati buržujska, ne more več postati Kapital, od takrat naši nasprotniki pravijo, da začne individualnost izginjati.
Nasprotniki komunizma morate tako priznati, da "individualnost" ne pomeni nič drugega kot "individualnost buržujev", osrednjih lastnikov lastnine. Res je, takšne moramo pomesti iz poti in njih individualizem onemogočiti.
Komunizem ne prikrajša nikogar možnosti apropriacije (prisvojitve) družbenih proizvodov; odvzame edinole sposobnost podrediti si delo drugih skozi tovrstno apropriacijo.
Komunisti smo prejeli očitke, da bi izničenje privatne lastnine izničilo tudi delo in bi tako vladalo večno brezdelje, vsesplošna lenoba.
Po takšnih očitkih sodeč bi družba Buržoazije že davno šla rakom žvižgat, polžem pet, že zaradi lenobe; tisti člani družbe, ki delajo, ne dobijo ničesar; tisti ki pridobijo karkoli, ne delajo. očitek o lenobi, ki nam ga predstavljajo, je tavtologija: ne more biti mezdnega dela, če ni Kapitala.
Vse kritike, uporabljene proti Komunističnemu [družbenemu] načinu proizvodnje so bile uporabljene tudi proti komunističnemu načinu proizvodnje in apropriacije intelektualnih proizvodov. Tako kot je Buržoaziji uničenje razredne lastnine enako uničenju vse kulture.
Ta "kultura", z izgubo katere grozi, je, za večino, le trening prilagajanja tempu stroja.
Ne iščite sporov z nami, dokler se nameravate boriti predvsem z našo namero izničiti burž-lastnino, položaj buržujskih omemb "svobode", "kulture", "zakonov", et comp. Vaše lastne ideje so nastale iz razmer buržujske proizvodnje in burž-lastnine; še vaše sodstvo in politična moč sta edinole volja višjega razreda, pretvorjena v zakon; volja razreda, ki ima poseben karakter; karakter, ki ga določajo razmere in potrebe samega razreda po obstoju.
Samovoljno nerazumevanje ekonomije in družbe, ki vas spodbuja, da spremenite v večne zakone trenutne razmere in odnose, ki se stalno spreminjajo in morajo izginiti v tokovih zgodovine in napredka proizvodnje, je nerazumevanje, ki ga deli Buržoazija z vsakim dosedanjim vladajočim razredom. Kar vidi vladajoči razred v zgodovini antičnih družb, kar vidi v fevdalni preteklosti, mora ostati skrivnost? Buržoazija si ne drzne priznati, in ne sme priznati, da isti zakoni obstajajo zanjo kot elito in za spremembe v njeni obliki lastnine.
Razveljavitev družine! Še naši najožji zavezniki zardijo ob temu neslavnemu komunističnemu predlogu.
Na čem je osnovana sodobna družina, buržujska družina? Na kapitalu, na zasebni lasti. V svoji popolno razviti obliki obstaja zasebna last le med družinami Buržoazije. A tako žalostno stanje družine je pravzaprav nadgradnja v primerjavi s popolnim neobstojem družine med Proletarci.
Buržoazna družina bo nujno izginila, ko izgine njena ločitev od ostalih (zasebna lastnina) - obe obliki bosta izginili, ko uničimo Kapital.
Ali nas anti-komunisti krivijo, da želimo končati otroško delo in starševsko izkoriščanje otrok? V zvezi s tem se razglašamo za krive.
Toda, vi porečete, da mi uničujemo najbolj svetega med vsemi odnosi, ko zamenjamo šolanje doma za družbenega.
Vaša izobrazba! Ali ni ta prav tako družbena, ali je ne določajo družbeni pogoji vaše izobrazbe, ali je ne določajo vpliv družbe, šole, itd.? Komunisti nismo izumili družbene izobrazbe; želimo samo izničiti njene današnje lastnosti, razlike v vplivu družbe; izobrazbo želimo rešiti pred vplivom vladajočih.
Blebet Buržoazije o "družini" in "vzgoji", o sveti povezavi med otroci in starši, postane toliko bolj nagnusen, bolj kot se družinske vezi med Proletarci trgajo v kolesju sodobne industrije in mladina postaja le člen trgovine ali instrument proizvodnje.
"Ampak vi komunisti bi uveljavili družbo žensk," se zgrozi zbor buržujev.
Buržuj vidi svojo ženo le kot orodje proizvodnje. Izve, da nameravamo podrubžiti orodja proizvodnje; zato misli, da bomo podružbili še njegovo ženo.
Buržuj niti za trenutek ne sumi, da je resnični namen odprava trenutnega družbenega statusa žensk, ki je danes enak sredstvom proizvodnje.
Sicer ni nič bolj neverjetnega, kot krepka ogorčenost naših buržujev ob "družbi žensk", ko se pretvarjajo, da je le-ta uradni moto komunistov. Komunisti nimajo potrebe po vpeljavi "družbe žensk"; ta je je obstajala od začetka časa in še obstaja.
Naša Buržoazija, ki ni zadovoljna s količino proletarskih žena in otrok, ki jih imajo na voljo, se dandanes meša v afere s partnerji znotraj buržoazije; kdo torej želi vpeljati "družbo žensk"?
Buržoazna poroka je, v resnici, sistem skupnih žena; torej je, največ, kar gre očitati komunistom je, da želijo takšen sistem dekriminalizirati in omogočiti resnično varnost - kot nadomestek hipokrizije in prikritosti. Sicer je samoumevno, da mora uničenje trenutnega sistema proizvodnje prinesti uničenje trenutne oblike "družbe žensk", v kateri je njih komodifikacija, tako v javni kot v zasebni sferi, rezultat današnjega sistema.
Na komuniste letijo očitki, da skušajo uničiti države in državnosti.
Delavci nimajo države. Ne moremo jim odvzeti, česar nimajo. Ker mora Proletariat najprvo zavzeti vso politično moč, mora postati vodilni razred naroda, se mora ustanoviti kot narod, je sam po sebi narod, čeprav ne v buržoaznem pomenu besede.
Narodne razlike in nasprotja med ljudstvi iz dneva v dan izginjajo - zahvaljujoč napredku Buržoazije, svobodi menjave, svetovni trgovini, skladnosti v načinu proizvodnje in zato tudi v razmerah življenja.
Nadrejenost Proletariata bo spodbudila nadaljne izginjanje narodnih razlik. Enotno delovanje bo, vsaj v "civiliziranih" državah, eden izmed ključnih pogojev za odrešitev Proletariata.
Skladno s koncem eksploatacije enega posameznika iz strani drugega, se mora končati tudi izkoriščanje enega naroda iz strani drugega. Skladno z izničenjem nasprotij med razredi znotraj naroda bodo izumrla tudi sovraštva med narodi.
Pritožbe zoper komunizem iz verskih, filozofskih in splošno ideoloških stališč si ne zaslužijo posluha.
Ali je potrebna napredna intuicija, da razumemo, kako se ideje, pogledi in zaključki, z eno besedo, človeška zavest, spreminjajo z vsako divergenco v materialnih pogojih obstoja, družbenih odnosov, družbenega življenja?
Kaj dokaže zgodovina idej, če ne, da intelektualna proizvodnja spreminja svoj karakter skladno s spremembami v materialni proizvodnji? Vladajoče ideje vsake dobe so nujno ideje vladajočega razreda.
Ko ljudje govorijo o revolucionarnih idejah, ki so ali bi spremenile družbo, izražajo le dejstvo, da so elementi prihodnje družbe nastali znotraj stare in da je razkroj predhodnje družbe in idej vzdrževal tempo z razkrojem starih pogojev in načinov preživetja.
Ko je antični svet izdihoval svojo zadnjo sapo, so religije njegovega sveta padle in se razblinile v prid krščanstva. Ko je krščanska supremacija padla v 18. stoletju in odprla pot racionalizmu, je fevdalizmu bila smrtna ura v poslednjem boju z Buržoazijo. Ideja verske svobode in svobodne vesti sta le podali izraznost vladavini svobodne tekme domen znanja.
"Nedvomno," bo rečeno, "so bile verske, moralne, filozofske in pravne ideje spremenjene skozi zgodovinski napredek družbe. A sam obstoj religije, morale, filozofije, itd., je preživel te spremembe."
"Nadalje obstajajo večne resnice, kot sta Svoboda ali Pravica, ki so del vseh stopenj družbenega razvoja. Samo komunizem izniči večne resnice in vso moralo, namesto, da bi jih zgradil iz novih temeljev; obnaša se torej neskladno z vsem zgodovinskim izkusjem."
Na kaj se ta očitek osredotoči? Zgodovina vseh preteklih družb je rezultat razrednih nasprotij, nasprotij, ki so v raznih obdobjih prevzele različne oblike.
A kakršnokoli obliko so ta nasprotja prevzela, jih v vseh obdobjih združuje eno dejstvo, to je, izkoriščanje enega dela družbe v imenu drugega. Nič čudnega, da družbena zavest preteklih dni, ne glede na pluralizem in različnosti, vedno deluje znotraj enakih form ali idej, ki ne morejo povsem izginiti, razen seveda s popolnim izginotjem razrednih nasprotij.
Komunistična revolucija je najskrajnejši možni zlom tradicionalnih lastniških razmerij; nič čudnega, da njene spremembe vključujejo najbolj radikalni zlom tradicionalnih idej.
Dovolj buržujskih kritik komunizma.
Kot smo zgoraj opazili, je prvi korak v delavski revoluciji prihod Proletariata na položaj vladajočega razreda, da bi zmagal v bitki demokracije.
Proletariat bo svojo politično moč uporabil, da na ukaz odpihne ves Kapital iz rok Buržoazije; da centralizira vse instrumente produkcije v rokah države, tj., v rokah Proletariata, organiziranega kot vladajoči razred; končno, da poveča družbene produktivne sile z največjo mogočo hitrostjo.
Seveda je spočetka to mogoče le skozi despotske posege v lastniške pravice in v razmere buržujske proizvodnje, torej v obliki ukrepov, ki se zdijo ekonomsko neefektivni ali celo nevzdržni; ki jih bo družba s časom presegla in našla potrebo po še toliko bolj agresivnih ukrepih proti preteklemu družbenemu redu, ki so neizogibni kot sredstvo spreminjanja načina proizvodnje.
Ti ukrepi bodo seveda različni v različnih deželah.
Ne glede na to, bodo nadaljnji ukrepi, splošno rečeno, sprejemljivi v "razvitih" deželah:
1. Razlastninjenje posestnikov in javni posegi v vsa najemniška ozemlja.
2. Visok in progresiven davek glede na vlogo ali zaslužek [na osebno lastnino].
3. Uničenje dednih pravic.
4. Podružbljenje lastnine emigrantov in kontrarevolucionarjev.
5. Centralizacija dolga v rokah države skozi uveljavitev nacionalne banke z ekskluzivnim monopolom nad ekonomijo.
6. Centralizacija sredstev komunikacije in transporta v rokah države.
7. Širjenje tovarniških kompleksov in strojev proizvodnje v lasti države; kultivacija neobdelane zemlje, izboljšanje prsti v skladu s splošnim načrtom.
8. Enaka obveznost dela. Ustanovitev delovskih brigad, posebno za agrikulturo.
9. Združevanje kmetijstva z manufakturo; postopno izničenje razlik med mestom in podeželjem z ustvarjanjem bolj uravnotežene razporeditve prebivalstva po državi.
10. Zastonj izobrazba za vse otroke v javnih šolah. Prepoved otroškega dela v svoji trenutni obliki. Vpeljava izobrazbe v industrijsko proizvodnjo, itd, itd.
Ko se bodo skozi razvoj razredne razlike izničile in bo vsa proizvodnja strnjena v roke ogromnega združenja vse države, bo družbena moč izgubila svoj politični karakter. Politična moč je le organizirana moč enega razreda za nadzor nad drugim. Če se mora v revoluciji Proletariat v svoji tekmi z Buržoazijo organizirati kot razred; če se skozi revolucijo napravi za vladajoči razred; če tako odpihne stare razmere proizvodnje, potem bo, skupaj s temi razmerami, odpihnil pogoje za obstoj razrednih nasprotij in splošno razredov; s tem bo, kot razred, odločil v prid lastne nadvlade, nadrejenosti.
Na mesto stare buržujske družbe, njenih razredov in razrednih nasprotij, bo stopila združba, asociacija, v kateri bo svoboden razvoj slehernika pogoj za svoboden razvoj vseh.
Zahvaljujoč zgodovinskemu položaj, je naloga aristokratov Francije in Anglije postala pisati pamplete proti sodobni buržoazni družbi. V francoski revoluciji julija 1830 in v angleškemu pritisku k reformi [francoska restoracija] so ti aristokrati znova podlegli agresivnim ustanovitvam. Zatorej resen političen upor ni bil več možen. Ostal je le še besedni boj, a celo v domeni literature so postarani kriki restoracije postali nemogoči.
Da bi vzbudila simpatijo, je bila aristokracija primorana izgubiti pregled nad lastnimi interesi in oblikovati lastno napeljevanje proti Buržoaziji, kar je hkrati v interesu samega izkoriščanega delavskega razreda. Aristokracija je izvedla svoje maščevanje tako, da je zapela pesmico ali zašepetala žaljivko, da bi se uprla novemu vladajočemu razredu.
Tako je nastal fevdalni socialism: delno iz žalovanja, delno zaradi studa. Odmev preteklosti, napol grožnja prihodnosti; včasih napadalen proti Buržoaziji s pronicljivimi in smešnimi kritikami, ki so bližje posmehu kot razvrednotenju, a vsakič absurden v svojem vplivu skozi popolno nesposobnost dojeti koračnico sodobne zgodovine.
Aristokracija je, da bi privabila ljudstvo, sedla na ulico, proseč miloščine v protest proti Buržoaziji. Kadar so se ljudje približali so ugledali na njihovih aristokratskih oblačilih stare fevdalne grbe so se odmaknili v glasnem in zamaknjenem smehu. Ta spektakel je viden na primeru odsekov francoskih Legitimistov in "Mlade Anglije."
Prikazujoč lasten način izkoriščanja kot drugačnega načinu Buržoazije so fevdalci pozabili, da so sami izkoriščali pod drugačnimi pogoji. S tem bi, na prvem mestu, pod njihovim vodstvom sodobnega Proletariata nikoli ne bilo; torej mora biti tudi Buržoazija rezultat novega reda, ki je rezultat smrti fevdalne družbe.
Sicer aristokratski socialisti tako slabo zakrivajo reakcionarni pečat svojih kritik, da je njihova glavna obtožba Buržoazije, da se pod njo razvija razred, ki mu je namenjeno razrezati in razlomiti družbo. Ne problematizirajo stvaritve Proletariata, temveč nastanek revolucionarnega Proletariata.
V politični praksi, torej, pristopijo k vsem agresivnim ukrepom proti delavskemu razredu; v vsakdanu, ne glede na visokoleteče fraze, da bi spet zagrizli v zlata jabolka, ki so padla iz drevesa industrije in da bi prodali resnico, ljubezen in čast za volno, sladkor in krompirjeve olupke.
Kakor je Halja vedno šla z roko v roki z gospodo, gre klerikalni s fevdalnim socializmom.
Nič ni lažjega kot dodati krščanskemu asketizmu socialistični priokus. Ali se ni krščanstvo razglašalo za sovražno zasebni lastnini, proti poroki, proti državi? Ali ni pridigalo njih zamenjave z donacijami, revščino, celibatom, zatiranjem čustev, samostanskim življenjem in z materjo cerkvijo? Krščanski socializem je sveta voda, s katero Halja kropi ožgana srca Aristokracije.
Fevdalna aristokracija ni bila edini razred, ki ga je poteptala Buržoazija in ne edini, ki se je izgubil v spreminjajočih se pogojih obstoja. Srednjeveški meščani in samostojni majhni kmetje [srednji kmetje] so bili v svojem času biriči Buržoazije. V tistih tako industrijsko kot tržno nizko razvitih stoletjih sta se ta dva razreda še preživljala en ob drugem z rastočo Buržoazijo.
V državah, kjer je sodobna civilizacija dosegla dovoljšno točko razvoja, je nastal nov razred nižje Buržoazije, ki vedno prehaja med Proletariatom in Buržoazijo in se stalno obnavlja kot podporni, nadomestni del buržujske družbe. Posamezne člane tega razreda tržna tekma stalno izpodriva in jih pritiska v Proletariat; z razvojem sodobne industrije lahko opazijo trenutek, ko bodo povsem izginili kot samostojen razred sodobne družbe, ko jih bodo v manufakturi, kmetijstvu, trgovini zamenjali inšpektorji, izvrševalci in podružnične poslovodje.
V državah, kot je Francija, kjer kmetje predstavljajo več kot pol prebivalstva, je običajno za pisatelje, ki so na strani Proletariata, da v odpor proti režimu Buržoazije branijo srednje kmete in malomeščanstvo (nižjo buržoazijo). Tako je nastal malomeščanski socializem. Vrh te šole je bil Sismondi; ne le v Franciji, temveč tudi v Angliji.
Ta šola socializma je razločila z veliko natančnostjo nasprotja v razmerah sodobne proizvodnje. Razgalila je hipokritične apologete ekonomistov. Nedvomno je dokazala uničujoče učinke strojne proizvodnje; delitve, specializacije dela; koncentracije kapitala in zemlje v rokah manjšine; preko-proizvodnjo in njeno zvezo s krizo; prikazala je neizogibni polom malomeščanstva in kmetov in vzporedno trpljenje Proletariata; nered v proizvodnji; kričeče neenakosti v delitvi dobrin; industrijsko vojno iztrebljanja, ki jo dandanes bijejo narodi; razkroj stare morale, starih družinskih odnosov in stare oblike državnosti.
V svojih namenih se ta oblika socializma zavezuje ali k obnovitvi starih načinov proizvodnje in menjave in z njimi starih lastninskih razmer in družbe, ali k dopolnjevanju sodobnih sredstev produkcije in menjave z verigami starih odnosov lastnine, ki so bili, in bi zopet bili, uničeni iz strani sodobnih sredstev produkcije. Kakorkoli, hkrati je reakcionarno in neznanstveno-utopično.
Zadnje besede malomeščanskega socializma so: korporativni cehi za manufakturo; patriarhalni odnosi v agrikulturo!
Konec koncev ta oblika socializma umira v melanholičnemu izbruhu žalosti, saj so s časom nerodna, a trmasta zgodovinska dejstva izbrisala strupene vplive samo-zavajanja.
Socialistična in komunistična literatura Francije, izhajajoča iz pritiska oblastne Buržoazije, ki predstavlja boj proti oblasti, je bila uvožena v Nemčijo v času, ko se je tam Buržoazija šele začela kosati s fevdalnim absolutizmom.
Nemški (psevdo-)filozofi in romantiki so slastno posegli po takšni literaturi, a so pozabili, da s to teorijo niso uvozili tudi francoskih družbenih razmer. V stiku z nemškim družbenim redom je ta francoska teorija izgubila ves neposreden praktičen pomen in postala zadeva književnosti, umetnosti. Tako niso bile zahteve prve francoske revolucije nemškim filozofom osemnajstega stoletja nič več kot zahteve praktičnega racionalizma in v njihovih očeh je iztis volje francoske Buržoazije kazal zakone Narave, kakor naj bi ta bila, zakone resnične narave Človeka.
Delo nemških književnikov je bil prenos novih francoskih idej v harmonijo z antično filozofijo vesti, bolje rečeno, zavzeli so francoska stališča ne da bi pridali svoje.
Ta zavzem je potekel na enak način, kakor je prevzet, apropriran, tuj jezik - skozi prevajanje.
Znano je, kako so menihi pogosto uničevali rokopise klasičnih del antične filozofije z nadpisom zgodb o katoliških svetnikih preko starih modrovnanj. Nemški literati so v svojem ukvarjanju s profano francosko književnostjo ta proces le zasukali. Svoje filozofske nesmisle so zapisali pod original. Na primer, pod francosko kritiko ekonomskih funkcij denarja so zapisali "Odtujitev Človeštva"; pod francoske kritike buržoazne države "Odstop splošne kategorije iz oblasti", itd.
Upeljava teh filozofskih fraz na koncu francoskih zgodovinskih kritik je bila imenovana "filozofija akcije", "resnični socializem", "nemška znanost socializma", "filozofska osnova socializma" - in tako naprej.
Francoska socialistična in komunistična literatura je bila povsem oslabljena. Ker v nemških rokah ni več opisovala predvsem boja enega razreda z drugim, so Nemci postali toliko bolj gotovi v svojemu preseganju "francoske enostranskosti" in v tem trenutku so se teoretiki čutili, da predstavljajo ne tisto, kar jih obvezuje, ampak Resnico; da ne predstavljajo interesov Proletariata, temveč kar so oklicali za človeško naravo, Človeka sploh, ki ne pripada nobenemu razredu, nobeni resničnosti, ki obstaja le v megleni deželi filozofskih fantazij.
Nemški socializem, ki se je lotil svoje vloge kot priden in dosleden šolarček in je povečal stroje menjave v tako goljufivi modi, je ob tem izgubil vso svojo pedantno nedolžnost.
Boj Nemcev, predvsem pruske Buržoazije, proti fevdalni Aristokraciji in absolutni monarhiji, drugače rečeno liberalno gibanje, se je realiziralo.
S tem je "resničnemu" socializmu ponujena dolgo pričakovana priložnost odzvati se na politične spremembe s socialističnimi zahtevami; razgaliti osovražene probleme liberalizma; boriti se proti predstavniški vladi, proti buržoazni tekmovalnosti, buržoazni svobodi tiska, buržoazni zakonodaji, buržoazni svobodi in enakosti in možnost pridigati javnosti, da "nimajo česa dobiti in lahko le izgubijo vse, ako se pridružijo temu buržujskemu gibanju." Nemški socializem je v zadnjem trenutku pozabil, da so francoske kritike družbe, poneumljeni odmev katerih je predstavljal, za svoje delovanje predpostavile obstoj sodobne meščanske družbe s svojimi sorazmernimi gospodarskimi razmerami obstoja in preživetja in s temu primernim političnim položajem; prav tisto, česar doseg je bil temelj porajajočih se bojev v Nemčiji.
Absolutnim vladam in njihovim podpornikom - župnikom, učiteljem, deželnim knezom in uradnikom - je nemški socializem služil kot dobrodošlo ptičje strašilo proti grožnji Buržoazije.
Bil je sladek konec po nesrečnih kupih bičanja in strelov, s katerimi so prav te iste vlade istočasno diktirale in sodile delavskim uporom.
Medtem, ko je ta "resnični" socializem služil vladi kot orožje v boju z nemško Buržoazijo, je hkrati naravnost predstavljal reakcionarni interes; interese zamaknjenih Nemcev. V Nemčiji malomeščanstvo, spomin na šestnajsto stoletje, ki se od takrat vedno znova pojavlja v različnih oblikah, obstoji kot resnična družbena osnova sedanjega stanja.
Ohraniti ta razred petit-buržoazije pomeni ohraniti trenutno družbeno stanje v Nemčiji. Industrijska in politična premoč buržoazije temu grozi z gotovim uničenjem; na eni strani s koncentracijo Kapitala, na drugi s proletarsko revolucijo. "Resnični" socializem je navidez ubil dve muhi na en mah in tako v očeh javnosti ohranil status quo. "Resnični" socializem se je razširil kot epidemija.
Ogrinjalo špekulativnih mrež, spleteno iz retoričnih cvetlic, je pohodilo rosne travnike bolehnega sentimenta; to ogrinjalo, v katerega so nemški socialisti zavijali svoje žalujoče "večne resnice", ki jih je le kost in koža, je služilo, da je čudovito povečalo prodajo njihovih proizvodov med družbo, ki so jo vzgojili.
V tem je nemški socializem bolj in bolj prepoznal lastno nadarjenost obstati kot bombastičen izraz malomeščanskih Filistejcev.
Nemška ideologija (njen socializem) je razglasila nemški narod za ideal in nemške pobožne Filistejce za slehernike. Vsaki zli nesramnosti tega svetega, modernega človeka, je pristavila sveto, višjo, socialistično interpretacijo, nasprotno njeni resnični vlogi. Šla je tako daleč, da je postavila naravnost nasprotje "brutalno uničujočim" nagnjenjem komunizma in se razglasila za največjo sovražnico razrednega boja. Razen seveda nekaj izjem, tako imenovanih socialističnih in komunističnih publikacij, ki danes (l. 1847) krožijo v Nemčiji in pripadajo domeni "umazane" in "izčrpljujoče" književnosti.
Del Buržoazije želi prikazati družbeno neenakost za nujno zlo, da bi ohranil obstoj buržujske družbe.
Med te socialiste sodijo ekonomisti, filantropi, humanitarci, odrešniki delavskega ljudstva, upravljalci dobrodelnih organizacij, člani zvez proti mučenju živali, fanatični zavezniki centrizma, zmerni reformisti vseh vrst. Ta oblika socializma je bila urejena v cele sisteme.
Kot primer tega lahko citiramo Proudhona in "Philosophie de la Misère."
Socialistična Buržoazija želi vse dobro, kar ga prinašajo sodobne družbene razmere, brez njihovega zla. Želi si Buržoazijo brez Proletariata. Buržoazija seveda oblikuje svet, kjer je najbolje biti najboljši in buržujski socializem razvije to prijetno stvaritev v bolj ali manj popolne ideološke sisteme. S potrebo po proletarski ustanovitvi takšnega sistema in po ustanovitvi Novega Jeruzalema zahteva, naj se Proletariat navadi svojih trenutnih razmer in naj se otepe vseh idej sovraštva proti Buržoaziji.
Drugačna in bolj praktična, čeprav manj sistematska, oblika tega socializma želi omehčati vsako revolucionarno gibanje; pokazati poskuša, kako ne bi Proletariatu pripomogla nobena politična reforma; da bi bila primerna le sprememba materialnih pogojev obstoja znotraj ekonomskih odnosov. Kakorkoli, s promocijo "materialnih pogojev obstoja" nikakor ni mišljeno izničenje buržujskih odnosov proizvodnje, izničenje, ki ga lahko sproži le revolucija, ampak administrativne spremembe, osnovane na ohranitvi ekonomskih odnosov: reforme, ki bi jih oni sprejeli, ne spreminjajo odnosov med Kapitalom in delom, ampak v najboljšem primeru poenostavijo administracijo buržoazne vlade.
Buržujski socializem s pretvorbo sebe v frazo pridobi poseben priokus.
Svobodna trgovina v prid delavskega razreda. Protekcionizem v prid delavskega razreda. Reforma zaporov v prid delavskega razreda. To je zadnja misel in edina resna misel bružujskega socializma.
Opišemo ga lahko v enem stavku: "buržuj je buržuj v prid delavstva."
Tukaj ne govorimo o literaturi, ki je v vsaki sodobni revoluciji podprla Proletariat, kot so dela Babeufa.
Prvi odkriti poskusi Proletariata pridobiti na moči, nastali v času vsesplošnega vrenja, ko je padala fevdalna družba, so zahvaljujoč nerazvitosti Proletariata in njegovih razmer propadli; pogoji za njegovo vključitev v boj so bili izpolnjeni šele v naslednjišjki družbi Buržoazije. Revolucionarna literatura, ki je podprla te prve korake Proletariata, je seveda bila revolucionarnega tipa. V njegovo osnovo je vcepila splošni asketizem in družbeni red.
Socialistični in komunistični sistemi Saint-Simona, Fourierja, Owena in ostalih so nastali v zgodnjem obdobju zgodnjih bojev med Proletariatom in Buržoazijo (gl. Buržuji in Proletarci).
Ustanovitelji teh sistemov opažajo razredna nasprotja kot tudi dejavnosti razkrajajočih elementov v obstoječi družbi. A proletariat, še v povojih, ponuja razredni spektakel brez kakršnegakoli zgodovinskega pomena ali samostojnega političnega gibanja.
Od razvoja razrednih nasprotij dalje v razvoju dohaja industrijo, gospodarsko stanje, zato zaključijo, da nasprotja še ne omogočajo materialnih pogojev za emancipacijo Proletariata. Zatorej iščejo nove politične znanosti, nove zakone, ki bi lahko sprožile takšne pogoje.
Zgodovina naj se upogne v prid njihovega izumljanja; zgodovinsko ustvarjeni pogoji emancipacije naj se umaknejo namišljenim; postopna, spontana razredna organizacija Proletariata naj se umakne družbeni organizaciji, ki so si jo zamislili ti politični izumitelji. Prihodnja družba se bo v njihovih očeh razrešila sama v razvoj in izpeljavo njihovih družbenih načrtov in norm.
Skozi stvaritev svojih načrtov previdno skrbijo za interese delavskega razreda, ki še najbolj trpi. Za te socialiste obstaja Proletariat samo iz pogleda obstoja trpečega razreda.
Nerazvitost razrednega boja in proletarskega okolja napravi tovrstne socialiste za same sebi pomembnejše od vseh razrednih nasprotij. Želijo izboljšati pogoje vsakega člena družbe, tudi najbolj priviligiranega. Zato naravno apelirajo na družbo v celoti, neodvisno od razreda; nadalje, najraje apelirajo na vladajoči razred. Kako naj ljudstvo zavrne tak sistem, ko ga končno razume?
Zato tovrstni socialisti zavrnejo vsakršno politično in splošno vso revolucionarno aktivnost; želijo si doseči svoje po mirni poti, ki bo nujno padla; tako zahtevajo nov družben evangelij, novo družbeno pogodbo namesto njene smrti.
Takšne fantastične slike prihodnje družbe, naslikane v času, ko je Proletariat še dokaj nerazvit in ima le teoretično predstavo svojega položaja, imajo podobne zahteve kot vsak dosedanji razred, ki si je želel ponovne izgradnje družbe.
Te socialistične in komunistične publikacije vključujejo tudi posebno kritičen element. Napadajo vsak princip obstoječe družbe. Tako so polne neprecenljivih materialov za razsvetljenje delavskega razreda. Dejanski ukrepi, ki jih predlagajo - poenotenje mesta in dežele, uničenje družine, privatne industrije in plačnega sistema, vpeljava družbene harmonije, sprememba vseh funkcij države v nadzornika proizvodnje - vsi ti predlogi zahtevajo ukinitev razrednih antagonizmov, ki so se v času nastanka teh besedil šele porajali; ki jih ta besedila poznajo le v najosnovnejši obliki. Ti predlogi so torej zgolj utopičnega značaja.
Pomen kritično-utopičnega socializma in komunizma dovoljuje nasprotje zgodovinskemu razvoju. Skladno z razvojem in oblikovanjem razrednega boja ti zamišljeni sistemi, ki razrednemu boju nasprotujejo, izgubljajo vso praktično vrednost in vso teoretično podlago. Zatorej pripadniki te šole zavračajo razredni boj in si zatiskajo oči pred razrednimi napetostmi, revolucionarnosti začetnikov takšnih sistemov navkljub. Ustvarjajo samostojne revolucionarne sekte. Držijo se izvirnih pogledov svojih vladarjev, namesto da bi potegnili z zgodovinsko podprtim razvojem Proletariata. Stalno si prizadevajo za uničenje razrednega boja in pobratenje razredov. Sanjajo o laboratorijski realizaciji njihovih družbenih utopij, ustanovitve izoliranih [Fourierjevih] "falansterijev", o ustanovitvi "domačih kolonij", ustanovitvi [Cabetove] "majne Ikarije" - ducat številk Novega Jeruzalema - in za realizacijo vseh teh gradov v oblakih so pripravljeni apelirati na Buržoazijo in njene interese. Postopoma se spremenijo v reakcionarne in/ali konzervativne socialiste, (gl. III/2), le da so bolj sistematični, bolj pedanti, bolj zamišljeni v svoji predstavi čudežnih vplivov svoje neverjetne družbene znanosti. Zato agresivno nasprotujejo vsakršni politični dejavnosti delavskega razreda; takšno delovanje je po njihovo rezultat praznega sovraštva do družbene pogodbe. [Robert-]Oweniti Anglije in Fourieriti Francije ob tem odločno nasprotujejo čartizmu in reformatorjem.
Poglavje II (Proletarci in Komunisti) je pojasnilo odnose komunistov do obstoječih delavskih strank, kot so čartisti v Angliji in Agrarni reformisti v ZDA.
Komunisti se borijo za dosego primarnih ciljev, za vsiljenje takojšnjih interesov delavskega razreda. V trenutnem stanju skrbijo tudi za prihodnost tega gibanja. V Franciji se vežejo s social-demokrati proti konzervativni in radikalni Buržoaziji, a ne želijo prevzeti kritične pozicije glede fraz in iluzij, ki jih je za seboj pustila velika [meščanska] revolucija.
V Švici komunisti podpirajo Radikalce, ne da bi pozabili, da je omenjena stranka polna nasprotij; sestavljajo jo demokratični socialisti in radikalna buržoazija.
Na Poljskem podpirajo partijo, ki prikazuje kmečki upor kot glavni pogoj narodne emancipacije, partijo ki je l. 1864 sprožila revolucijo v Krakovu.
V Nemčiji se borijo na strani Buržoazije, vsaj kadar ta deluje kot revolucionarna in proti absolutizmu, fevdalnemu gospostvu in drobno-buržoazni družbi.
Da bi nemški delavci, kot ostala orožja proti eliti, uporabili v boju tudi resničnost trenutnih odnosov družbe in politike, nikoli ne pozabijo, niti za trenutek, krepiti zavedanja nasprotja med Proletariatom in Buržoazijo v mislih delavca. S tem se borijo, da bi se v Nemčiji boj proti Buržoaziji pričel nemudoma s koncem trenj z Aristokracijo in današnjo Reakcijo.
Komunisti se načeloma pogosto obračajo na Nemčijo, saj je ta država na robu buržoazne revolucije, ki bo izpeljana pod razmeroma napredmini pogoji Evropske "civilizacije" in z veliko bolj naprednim Proletariatom kot je bil tisti Anglije v sedemnajstem ali tisti Francije v osemnajstem stoletju; ob tem še, ker bo revolucija v nemčiji predhodnik proletarskega boja.
Skratka, komunisti vsepovsod podpirajo vsakršno revolucionarno gibanje, ki sovraži trenutne družbene in politične razmere.
V vseh teh gibanjih razkazujejo - kot ključno vprašanje - vprašanje lastnine, ne glede na razvitost družbe in Proletariata. Povsod pripomorejo Sindikatu in zvezi [levo-]demokratičnih strank vseh dežel. Komunisti se ne skrivajo in ne lažejo o svojih političnih pogledih in ciljih. Javno razglasijo, da lahko svoje cilje dosežejo le skozi nasilen udar proti vsem obstoječim družbenim razmeram. Naj se vladajoči razredi zlomijo, naj jih potepta komunistična revolucija. Proletarci ne morejo izgubiti ničesar razen verig, ki jih omejujejo. Čas je, da zgradijo svoj svet.
Proletarci vseh dežel, združite se!